Novela o dobroti

 

Še so bili časi, ko je veljal nenapisan zakon, da je dobrota sirota, torej čas grških bogov. Kadar se je človek žrtvoval za nekaj dobrega, jo je nekako vedno skupil. 

 

A vendar si Kalid ni mogel pomagati, da bi prenehal s pomočjo drugim, kljub temu da je vsakič izgubil več. Tako je zapravil skoraj vse svoje premoženje za ceno zadovoljne glave, a vedno slabšega življenja. Nekega dne se je sprehajal po ulicah rodnega mesta, ko je s kotičkom očesa opazil slabotnega reveža, ki že nekaj dni ni jedel. Brez pomisleka mu je želel pomagati, a potem bi še sam najverjeteje postal lakote prijatelj. Na sebi je imel le še prelepo stekleno frnikulo, ki jo je podedoval od očeta in sklenil jo je zamenjati za nekaj hrane v pomoč revežu. Odpravil se je do bližnje stojnice s hrano, da bi nakupil nekaj suhega sadja in par kosov kruha. Izplačal je s frnikulo, ki pa se je iz trgovčeve roke nerodno skotalila, se razbila na tleh in pri tem glasno počila. Iz razbitin so se pojavile zlate iskrice, ki so se odiskrile v vse smeri neba. Kalida je pojav presenetil in prevzel, toda nesreča je pomenila, da nima živil s čim plačati. Z žalostnim pogledom je ošinil ubogega reveža, nato pa se obrnil h trgovcu, čigar oči so sijale v upanju in energiji. Igrivo ga je gledal, kot da bi videl njegovo celotno življenjsko zgodbo, vso dobroto in s tem siroto, ki jo je le-ta prinesla. Podal mu je nabrana živila in mu pomežiknil, rekoč: ˝Hvala ti za vse, kar si storil.˝ Malo zmeden, a hkrati vesel in hvaležen, je Kalid živila vzel, se zahvalil možu in se obrnil, ko pa je v prahu, kjer se je frnikula razbila, zagledal nekaj svetlikajočega. Sklonil se je in s prašnih tal pobral majhno žarečo kroglico. Ni mogel verjeti svojim očem. V roki je držal že davno izgubljen Pozejdonov biser. Govorilo se je, da kdor ga vrne Pozejdonu v last, ima premoženja dovolj za vse, kar mu srce poželi, dokler je v meji Olimpovih pravil. Presrečen in še ne čisto zavedajoč se, kaj se je ravnokar zgodilo, se je znova obrnil, da bi se še enkrat zahvalil trgovcu, tega pa ga ni bilo več tam. Namesto njega je za stojnico stal mlad fant, ki se je igral s piščalko. Zdaj popolnoma zmeden je revežu odnesel nekaj hrane, ki jo je prejel in odšel domov.  

 

Sčasoma je lahko le predvideval, kaj se mu je zgodilo. Skrivnostni trgoveg je bil Zevs, ki mu Olimpov zakon, da je dobrota sirota, ni bil všeč. Na obisku med ljudmi je zagledal Kalida in opazil, koliko ga stanejo vsa njegova dobra dela. Z dotikom frnikule je v zakon dodal luknje in ko se je le-ta razbila, so se izjeme razpršile povsod po svetu. Od takrat naprej je rek dobrota je sirota, le še to – rek, met kovanca. Kalid pa je biser vrnil Pozejdonu in v zameno dobil dovolj premoženja, da je ljudem še naprej lahko pomagal. Ker pa se mu sirota zdaj ni vedno vrnila, je lahko tudi sam odslej živel življenje normalnega Grka z velikim srcem. 

 

 

D.B.